Pogrebna in pokopališka dejavnost Jančič, Jurovska cesta 23, 2230 Lenart v Slovenskih goricah

 cvetlicarna maj

Verzi

Verzi za osmrtnice

Kako je hiša strašno prazna,
odkar tebe več v njej ni.
Prej je bila tako prijazna,
zdaj otožna, tuja se nam zdi.          
Bolečina da se skriti,
pa tudi solze se da zatajiti,
le drage mame,
nam ne more nihče več vrniti.
Ponosen, trden kakor kamen,
vso ljubezen si nam dal,
za vse, prav vse, tisočkrat ti hvala,      
pozabili te ne bomo nikdar.
Odšel si tiho brez slovesa,
vse pusto je sedaj,
nam pa je le ostala le beseda:        
ZAKAJ ?
Nekje v tebi je bol bila,
a zamahnil si z roko,
češ, zmagal bom-močnejši sem,
pa vendar ni bilo tako.
         
Ni smrt, tisto, kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas,
so vezi močnejše,
brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.       
Nasmeh in tvoja dobra volja,
vsakega osrečiti sta znala.   
Ni več besed, ni stiska rok,
ostal je le spomin in trpek jok.
Ne jokajte ob mojem grobu,
le tiho k njemu pristopite,
spomnite se, kako trpel sem
in večni mir mi zaželite.
Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in sedla bo na cvetna tla,
čakala bo, da prideš ti
in jokala, ker tebe ni.
Zaman je bil tvoj boj,
zaman vsi dnevi tvojega trpljenja,
kruta bolezen je bila
močnejša od življenja.
         
Ljubezen, delo in trpljenje,
bilo tvoje je življenje,
nam ostaja zdaj praznina
in velika bolečina.
Le srce in duša ve,
kako boli, ko te več ni.
Ko v ranem jutru ptički so zapeli,
oznanjali so lep pomladni dan,
nihče takrat še slutil ni, da to bo dan,
ko zamrl tvoj bo smehljaj, zastal korak,      
ugasnil tvojih oči sijaj.
Hotela sem uloviti ptico,
pa je odletela,
hotela sem utrgati cvet,
pa je ovenel,
hotela sem vam nekaj reči…
V življenju le skrbi in delo si poznala,     
zdaj od truda si zaspala.
Ponosna trdna kakor skala,
vso ljubezen si nam dala,
za vse, prav vse, tisočkrat ti hvala.
Vsi bomo enkrat zaspali,
v miru počivali vsi,
delo za vselej končali,
v hišo Očetovo šli.
Takrat zvonovi, zvonite …
         
Le srce in duša ve, kako boli,
ko te več med nami ni …
Le srce in duša ve,
kako boli, ko te več ni.
Usojeno ti ni bilo živeti,
zakaj, zakaj ne moremo razumeti …
Na svetu je mnogo poti,
le ena vodi tja, kjer si ti,
po njej pa tudi pridemo mi …
Sreča je kakor sonce,
ko je najlepše zatone ...
         
Niti zbogom nisi rekel,
niti roke nam podal,
neusmiljena te smrt je vzela,
a v naših srcih vedno boš ostal.
Saj ni rečeno, da te ni,
čeprav besede dah nam peša
in solze brišejo oči-
med nami si.
Zdaj veter raznaša
besede njegove.
Prisluhni natanko,
da slišiš glasove …
Ko solza po licu spolzi,
nihče ne ve, kako boli.
morja solz bi pretočila,
da dedija lahko bi prebudila.
Kako čudno je naše življenje,
srečno in hkrati nesrečno.
In kratko je naše življenje,
a eno samo za večno.
         
Usoda kruta je med nas posegla,
utrgala je mladosti cvet,
z nesrečo in žalostjo nam je postregla,
zakaj tako je krut ta svet?
Vzcvetela je vrtnica sredi leta,
v rosi jutra je blestela.
Jeseni naj v zlato bila odeta,
a prezgodaj rodna jo je gruda vzela.
Grenka smrt kaj si storila,
oh, kak bridki je tvoj meč,
si nam mamo umorila,
oh, ne bomo je imeli več.
Glej zemlja si vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno tega, si ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno je večno
in nikdar ne more umreti.
Nikoli več te sonce ne zbudi,
nikoli več, konec je vseh skrbi.
Kjerkoli si, naj angel te čuva !
Kjerkoli si, nate bomo mislili vsi.
         
Kje si mama, žena naša,
kje je mili tvoj obraz,
Kje je roka tvoja,
ki skrbela je za nas.
Bila je dobra, skrbna mati,
ki znala je samo dajati,
ko je zadnji kos srca dala,
za vedno je mirno zaspala.
Skromno tiho si živel,
za nas si delal in trpel.
Srce ljubeče zdaj v grobu spi,
nam pa rosijo se solzne oči.
Skromno, tiho si živel,
za nas si delal in trpel.
Srce ljubeče zdaj v grobu spi,
nam pa rosijo solzne se oči ...
Ljudje stopijo v naše življenje
in nas nekaj časa spremljajo.
Nekateri so z nami za vedno,
ker ostanejo v naših srcih.
         
Čas hiti in celi rane,
a zaceli jih nikdar,
v prsih skrita bolečina,
srce razjeda dan na dan.
Ne boš se izgubila!
Odslej  kot dobrohotni angel boš
ljubeče misli skozi
naša srca govorila.
Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel,
ognja prepoln, poln sil,
k večnem pokoju bom legel …
Težko je pozabiti človeka,
ki bil ti je drag,
še težje je izgubiti ga za vedno,
a najtežje je naučiti se živeti brez njega …
Hvala ti za dragoceni čas,
Ko bili lahko smo s tabo.
Sedaj, ko se poslavljaš od nas,
Delček nas odnašaš s sabo.
         
Ni res, da je odšla-nikoli ne bo !
Ujeta v naša srca, z najlepšimi spomini,
bo vsak naš korak,
spremljala v tišini.
 Vsako noč je eden več sam
na tem svetu
in solze čez dlani gredo.
Iz dobrih src si smrt dela piščal,
zato piska tako lepo …
 Pomlad se na zemljo vrne,
petje slavcev se zbudi,
v cvetju zemlja se zagrne,
zate pa pomladi ni več.
 Bil si bel galeb, v sončni žarek jutra ujet,
tvoja tiha misel je v tišini skrila zven besed,
ko iskal si v sebi sijaj neba v oblakih iz želja,
sam postal  neskončna kaplja si morja …
Koliko lepih misli se utrne,
ko zvezda zaide.
Koliko spomina žari,
ko življenje mine,
koliko besed, a ena sama misel …
         
Poštenost vera, delo in trpljenje
bilo tvoje je vse življenje,
Odšel si v kraj miru, kjer ni bolečin
in ne trpljenja, kjer vse hudo pojenja
in se sveti raj pričenja.
Imela si težko življenje, toda zdaj,
ni več ne čaka te trpljenje,
bolečine težke si prestala,
zdaj mirno v grobu boš spala,
a v srcih vseh nas,
boš najboljša mama in babica ostala.
 ... pa bi šel naravnost do njenega groba
in bi pritisnil lice na rosno travo,
da bi slišal natanko njen mehki glas in
da bi občutil topli dih njenih ust.
... Pokliči me o, mati, samo zešepetaj,
zavzdihni pod gomilo, pa te bom slišal ...
Življenje je kakor droben cvet,
nastane iz drobnega popka,
nato raste in se razcveti v vsem sijaju,
dočaka jesen, a slednjič uvene
četudi mu posvečaš vso pozornost in ljubezen.
Le spomin nanj ostane.
Oko zaprem,
v spominu vedno znova te uzrem,
Nikjer te ni in to boli.
Spomin na tebe večno bo živel,
nikoli ti zares ne boš odšla,
v naših srcih večno boš živela.

Verzi za spomin ali zahvalo

Spomini so kakor sanje,
ki pod pepelom tlijo,
a ko pepel razbrišeš,
spet tiho zažarijo.                                            
Kako je hiša strašno prazna,
odkar  več tebe v njej ni.
Prej bila je tako prijazna,
zdaj otožna, tuja se nam zdi.                      
Zdaj ne trpiš več, dragi. Zdaj počivaš.
Kajne, sedaj  te  nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen, opustošen,
za nas, odkar te več med nami ni.          
Ko življenje tone v noč,
še žarek upanja si išče pot,
nam pa ostane nema bolečina
in tiha solza večnega spomina.                       
Zakaj vse tako hitro mine,
kako težko je to dojeti.
Pustil si nam lepe spomine,
nihče nam jih ne more vzeti.
         
Ko nekoga izgubiš,
ko odnese s seboj del tebe,
šele takrat se zaveš,
da ga ljubiš bolj kot sebe.
Težko je pozabiti človeka,
ki bil ti je drag,
še težje je izgubiti ga za vedno,
a najtežje je naučiti se živeti brez njega ...
Čakamo na tvoj glas,
pa ga ni in ni.
Ostane nam molitev, cvetje,
ki zate cveti in lučka, ki zate gori.
Spomin, edini, ki ostane močan nad vsem,
edini cvet, ki ne uvene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
Ugasnila je luč življenja,
se prižgala luč spomina,
ko ostaja v srcu tiha,
skrita bolečina.
         
Tam, kjer si ti,
ni sonca, ne luči,
le tvoj nasmeh v srcih še vedno nam živi,
a nihče ne ve, kako zelo, zelo boli.
Glej zemlja si vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno tega, si ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno je večno
in nikdar ne more umreti.
Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
solza, žalost in bolečina
te zbudila ni,
ostala je le praznina, ki hudo boli.
V našem srcu vedno še živiš,
zato pot nas vodi tja,
kjer sredi tišine spiš,
tam skupaj smo spet v nemi bolečini,
a z nami so bridki in prelepi spomini.
 Ne veš mar, kaj je samota ?
Čakati nekoga, ki ga ne bo,
ne imeti nekoga, ki bi ti roko podal,
te prijazno pogledal in dejal:
Oh, kako dobro,da te imam.
         
V življenju ni razdalje in ne ločitve,
ki jih ne bi zmogla premagati
prijazna misel.
In ko brskamo po svojih spominih,
tam, kjer domujejo tri najlepše besede:
Ljubezen, Dobrota, Poštenje
te zmeraj uzremo: Pogrešamo  te!
Bil si dober in pošten,
zlato srce si imel,
vsakomur dobro si želel.
V duši vse nas zaboli,
ker te več med nami ni
in ob misli nate se oko nam zarosi.
A spomin bo nate večno živ,
ko smo s tabo srečni bili.
Leto dni že v grobu spiš,
a v naših srcih še živiš.
Ni ure, dneva in noči,
da te z nami ni.
Zato pot nas vodi tja,
kjer v tišini spiš, kjer tihi
dom le rože ti krasijo in svečke
v spomin gorijo.
Delo, ljubezen, trpljenje,
bilo tvoje je življenje.
Ostali so sledovi tvojih pridnih rok,
katere cenil bo še pozni rod,
nam ostaja praznina in velika bolečina.
In jaz živim še vedno v
ljubljenih osebah in predmetih,
kot živeli so z menoj v minulih letih,
saj veš, da čas izniči vse,
kar nas na zemljo veže,
do srca globin, do ljubezni
njena moč ne seže.
         
Že leto dni, draga mama, v grobu spiš,
a v srcih naših še živiš.
Rada imela življenje si,
a kruta usoda dovolila ti ga ni.
Eno leto že v grobu spiš,
a v mojem srcu še vedno živiš.
Spomin nate bo večno živel,
nikoli ti zares nisi od mene odšel.
Kako je prazen dom in dvorišče,
naše oko zaman te išče.
Ni več tvojega smehljaja,
le trud in delo tvojih pridnih rok ostaja.
Ni te več na pragu, ni te več v hiši,
nihče več tvojega glasu ne sliši,
zato pa pot nas vodi tja,
kjer rože ti cvetijo in sveče v spomin gorijo.
 

Uvodni stavek osmrtnice

1. Z bolečino v srcih sporočamo žalostno vest,….
2. Nepričakovano in mnogo prezgodaj nas je zapustil….
3. Tja, kjer tišina šepeta, je odšel naš dragi…
4. Utrujen od bolezni je zaspal naš dragi…
5. Od nas je za vedno odšel naš dragi….
6. Prenehalo je biti plemenito srce naši dragi…
7. Mnogo prezgodaj nas je zapustil naš dragi…
8. Življenjsko pot je sklenil naš dragi…
9. Pretreseni sporočamo žalostno vest,….

Podatki o pogrebu

1. Pogreb pokojne bo v petek,…
2. Od nje se bomo poslovili v petek,…
3. Na njeni zadnji poti jo bomo pospremili v petek, …