Pogrebna in pokopališka dejavnost Jančič, Jurovska cesta 23, 2230 Lenart v Slovenskih goricah

 cvetlicarna maj

Pomoč pri žalovanju

Ena od najhujših stvari, ki se nam lahko zgodi v življenju, je smrt ljubljene osebe. Splošnega in preverjenega recepta, kako ravnati v takšni situaciji, ni, saj vsakdo žaluje po svoje in toliko časa, kolikor je treba, da bolečina izgube vsaj deloma popusti. Zato tudi ta prispevek ni predpis za učinkovito premagovanje izgube, marveč ponuja samo splošne usmeritve žalujočim in tistim, ki imajo opraviti z žalujočimi.

OBIČAJNI ODZIVI NA IZGUBO
Vsakdo se na smrt odzove drugače in vsakdo po svoje izraža čustva. Na različnih stopnjah žalovanja se potem, ko posameznik osmisli bolečo izkušnjo in njene posledice, utegne odraziti cela množica odzivov. Največkrat gre za naslednje:

    - Zanikanje, otopelost in šok: pogosto je prvi odziv zanikanje stvarnosti smrti, s čimer se žalujoči zaščiti pred intenzivnostjo izgube. Dokaj običajen odziv na smrt bližnjega je tudi otopelost, ki je ne gre zamenjevati s "pomanjkanjem žalosti". Zanikanje in nejevera se bosta zmanjšala, ko žalujoči postopno spozna vpliv izgube nanj in sprejme spremljajoče občutke.

    - Depresija: ko se zavemo obsega izgube, utegnemo zapasti v depresijo. Značilni znaki depresije so: motnje hranjenja, nihanje razpoloženja, pomanjkanje energije in koncentracije, samopomilovanje, motnje spanja, silovita jeza na umrlega, brezciljno tavanje naokoli, nepričakovani izbruhi joka, nezainteresiranost za življenje, izčrpanost, primerjanje izgube z izgubami drugih ljudi itn. Depresijo spremljajo tudi občutki osamljenosti, praznine, nemoči, "razpadanja" in izoliranosti.

    - Osamljenost: po smrti bližnjega se skoraj gotovo počutimo osamljene in prestrašene; zdi se nam, da brez nje/njega ne bomo zmogli.

    - Jeza: jezni smo, ker se počutimo nemočne. Najpogostejša vprašanja se glasi: "Zakaj se je to moralo zgoditi prav meni?" Jezni smo na "nepoštenost" smrti (zgodila se nam je krivica) in to jezo utegnemo projicirati tudi na druge (nanje utegnemo biti jezni, ker se jim to ni zgodilo). Jeza je tudi posledica občutka zavrženosti, ki izvira iz izgube: "Pustil/a me je samega/samo." Posledično se potem, ko se zavemo jeze, utegne pojaviti občutek krivde zaradi izražanja negativnih čustev in že je tu začarani krog.

    - Občutki krivde, ker smo nekaj storili ali pa tega nismo storili, ko je bila oseba še živa. Včasih razmišljamo o tem, kaj bi lahko storili, da bi preprečili izgubo. Obseda nas misel na to, kaj vse bi lahko v preteklosti opravili bolje, in si predstavljamo stvari, ki se nikoli ne bodo zgodile.

Vsi našteti občutki so povsem normalni, dokler ne trajajo predlogo. Do "ozdravljenja" pride, ko izguba postane sestavni del življenjskih izkušenj, ko jo sprejmete in ste se z njenimi posledicami pripravljeni spopasti, ko smrt sprejmete kot sestavni in naravni del življenja. Prej ali slej boste dosegli točko, ko bo spominjanje na umrlega manj boleče in boste začeli bolj optimistično gledati v prihodnost. Izkušnja smrti bo sčasoma postala psihološki proces, ki vam bo tudi v prihodnje olajšal spopadanje s težkimi življenjskimi izkušnjami. In nasprotno: če se izražanju čustev zavestno (ali podzavestno) izogibate oziroma jih minimalizirate in če poskušate z nasilnim "samozdravljenjem" (čezmerno delo, uživanje alkohola ali drog &), bo ta veliko daljša.

SMRT STARŠA
Ne glede na starost ali spol sta mama in oče vedno mama in oče. Takoj ko eden od njiju (ali oba) umre, otroke prežame močna, boleča nostalgija, ki jo spremljajo spomini na otroštvo. Pojavi se občutek, da je odšlo vse, kar je oče/mama pomenil v smislu varnosti, družine in zaščite. Prisiljeni ste se spopasti z izgubo starševske ljubezni in pozornosti, ki vam je bila dana in od katere ste bili odvisni, ter z mislijo, da vas nihče ni poznal tako dobro kot prav umrli roditelj.

Ne glede na odnos, ki ste ga imeli z očetom ali mamo, je nujno, da izrazite občutke izgube ter se pogovorite o svojih najpogostejših mislih v zvezi s smrtjo. To lahko storite na več načinov: lahko se, denimo, pogovorite s prijatelji, ki so že izgubili katerega od staršev. Pomembno je, da svojim občutkom dovolite priti na dan. Koristno je tudi odkriti naravo odnosa z umrlim staršem in se osredotočiti na najpomembnejše vidike. Pomaga tudi govorjenje ali pisanje o tem, kako vas je umrli roditelj zaznaval in kako so se ta zaznave razlikovale od vaše zaznave vas samih. Kako je to vplivalo na vas?

Bolečino zaradi izgube starša je mogoče dolgoročno omiliti na več načinov. Morda vas bo pomirilo že to, če boste ohranili fizični spomin nanj nekaj, ker je bilo tesno povezano z njegovim življenjem (ura, glavnik, obleka &). To bo ne le vaš osebni zaklad, temveč oprijemljiv dokaz individualnosti umrlega starša. Pomirja tudi, če se lahko umrlega starša spominjate na poseben način. Lahko denimo naredite "posnetek" spominov, v katerem skupaj z drugimi, ki so mu bili blizu, delite zgodbe, anekdote in druga opazovanja o umrlem. Lahko pišete dnevnik o življenju pokojnega starša, skupaj z njegovimi dosežki, vrednotami, cilji, zgodovino, željami, navadami in z vsem drugim, kar se vam zdi pomembno.

Prej ali slej bo prišel tudi dan, ko boste morali razmisliti o tem, kaj boste obdržali in česa ne; ne le v fizičnem smislu. V spominu lahko ohranite tudi osebne navade, prepričanja, lastnosti, spretnosti in cilje umrlega starša. Kaj od tega bo še naprej počivalo v vas in ob vas? Kaj boste negovali? Kaj vam prinaša veselje ter vzbuja prijetne spomine in kaj je tisto, kar lahko mirno pustite zapisano v zgodovini?

SMRTI SE BOJIMO ZARADI:
- strahu pred predčasno prekinitvijo življenjskih dejavnosti;
- njenega vpliva na družinske člane in prijatelje;
- strahu pred tem, da bi umrli nedostojanstveno (npr. da bi nas umetno vzdrževali pri življenju);
- strahu pred tem, da po smrti ni ničesar več.

SMRT PARTNERJA
Smrt partnerja je, poleg izgube staršev ali otroka, če do zadnje seveda pride, eden od najbolj travmatičnih dogodkov v življenju. Okrevanje lahko traja od dveh do štirih let ali celo dlje. Sčasoma bolečina sicer popusti, toda vedno bodo obdobja, ki bodo še posebno boleča: obletnice, rojstni dnevi ter druge posebne priložnosti oživijo spomine in okrepijo žalovanje. Enako velja za najljubše pesmi, filme, obiske priljubljenih krajev ...

Ker je biti partner ena od najpomembnejših vlog v življenju, izguba partnerja človeka prisili, da na novo opredeli sebe in svoje vloge. Najti morate nov smisel in fokus življenja ter določiti nove cilje in načine njihovega doseganja. To je težak in včasih strašljiv proces, ki ni boleč samo za žalujočega, temveč tudi za njegovo okolico. Preživeli partner utegne imeti težave pri sprejemanju odločitev, razvije lahko iracionalne strahove (denimo pred temo). Drugi simptomi so pozabljivost, jeza in občutek krivde. Sledijo "sekundarne izgube": vsak partner v gospodinjstvu igra svojo vlogo in smrt enega to spremeni, zato se je treba naučiti novih vlog in nalog.

KAKO POMAGAMO STARŠU, KI JE IZGUBIL PARTNERJA?
Predvsem ga je treba podpirati pri tem, da po najboljših močeh nadaljuje z življenjem, toda pri tem ne gre biti nasilen; sam naj se, denimo, odloči, kdaj in kam bo dal osebne stvari umrlega. Staršu pomagajte pri neodvisnosti; naučite ga česa, kar je počel umrli, namesto da to prevzamete nase. Spodbujajte ga, naj si ustvari novo življenje, sklepa prijateljstva, se loti novih dejavnosti. Obenem mu svetujte, naj velike odločitve (prodaja hiše, selitev &) odloži vsaj za leto dni. Enako velja za finančne odločitve.

Družinske tradicije naj se prilagodijo novi strukturi družine. Ne silite z glavo skozi zid pri oživljanju stvari, ki se brez navzočnosti umrlega ne obnesejo enako, kot so se nekoč, ali ki so za preživelega preveč boleče. Seveda je pomembno, da se o umrlem staršu pogovorite. Pripovedujta si zgodbe in pogosto omenjajte njegovo ime. To pomaga ohraniti spomin na umrlega in pospeši proces okrevanja. Preživelega starša pogosto pokličite in se prepričajte, da se dobro počuti; nekaj časa namreč utegne biti pri komuniciranju in socializaciji zelo odvisen od vas.

SOOČITI OTROKA S SMRTJO: DA ALI NE?
Družine pogosto poskušajo zaščititi otroke pred smrtjo, kar je narobe; tudi otroci jo morajo razumeti in sprejeti. Zato se z otrokom pogovorite o smrti in ga spodbujajte, naj postavlja vprašanja. Nanje odgovarjajte preprosto in točno. Spodbujajte ga, naj izrazi občutke, in ga poslušajte. Nato mu pomagajte te občutke raziskati in razumeti. Zagotovite mu, da mu boste pomagali, in mu pojasnite, da sami preživljate enako izgubo. Zelo verjetno boste morali vse to ponoviti večkrat, tako kot boste morali tudi večkrat odgovoriti na vprašanja. Če se to zgodi, ne smete biti nepotrpežljivi, ampak otroku namenite toliko časa, kolikor ga potrebuje, da se spopade s šokom. Pomemben del okrevanja je tudi dotik.

Otroci najmočnejša čustva navadno izražajo skozi igro, zato otroka opazujte. Ponudite mu igrače in omogočimo dejavnosti, ki sproščajo stres in skozi katere lahko izrazi napetost: plastelin, prstne barve, igranje v vodi & Če se otrok vede agresivno, je to normalen odziv; spodbujajte ga k izražanju čustev, seveda na neškodljiv način. Če menite, da otrok okreva predlogo, poiščite strokovno pomoč.

To velja v naslednjih primerih:
    - daljše obdobje depresije, v katerem otrok izgubi zanimanje za dnevne dejavnosti in dogodke;
    - nespečnost;
    - izguba teka;
    - pretiran strah pred samoto;
    - obnašanje, neprimerno letom, ki traja dalj časa;
    - čezmerno oponašanje mrtve osebe;
    - otrok ponavlja, da se želi pridružiti mrtvi osebi;
    - otrok zavrača prijatelje in igranje;
    - padec ocen v šoli ali odklanjanje obiskovanja šole.

OBIČAJNI ODZIVI NA IZGUBO
Zanikanje, otopelost in šok
Depresija
Osamljenost
Jeza
Občutki krivde

" Otroci do treh let
Otroci, mlajši od štirih let, utegnejo, ko vidijo starša, ki žaluje za umrlim partnerjem, ugotoviti, da je nekaj narobe. Odsotnost matere utegne pri otrocih te starosti povzročiti odzive, kot so jeza, jok, iskanje, pomanjkanje teka in na koncu tiha predanost.
Ko umre starš, otroka ne smemo podajati od ene varuške do druge, To, kar storimo, je veliko pomembnejše kot to, kaj povemo. V splošnem otroci v tej starosti potrebujejo veliko količino ljubezni, dotikov in nežnosti.

" Otroci, stari od štiri do šest let
Otroci v tej starostni skupini smrt razumejo omejeno in dobesedno; vidijo jo kot začasno in povratno. Gre za prepričanje, ki ga spodbujajo risanke, v katerih junaki "umrejo" in nato čudežno "oživijo".
Smrt lahko razložimo s fizičnimi termini, denimo: "Njegovo srce je prenehalo biti in nihče več ga ne more vnovič pognati. Zato ta človek ne bo več govoril ali se premikal. Njegovo telo bomo pokopali v zemljo, ker ne more ničesar več početi."
Ko umre starš, se utegne otrok obnašati bolj otročje, zahteva hrano, pozornosti in ljubkovanje ter začne "blebetati" po otroško. Opazujte ga pri igri. Je pri tem agresiven? Kako sprošča jezo?

" Otroci, stari od sedem do enajst let
So še vedno primarno usmerjeni na družino in čeprav si prek sovrstnikov že gradijo identiteto, je igra še vedno glavna oblika samoizražanja. Dobro se izražajo tudi besedno, zlasti v povezavi s primarnimi občutki, kot so jeza, veselje in žalost. Poleg tega že obvladajo nekatere bolj abstraktne koncepte, kot so resnica, čas, prostor in smrt, čeprav imaginarno razmišljanje še vedno igra pomembno vlogo. Otroci v tej starostni skupini se običajno začnejo bati smrti, ker se prvič zavejo, da je resnična. Ne glede na to, kdo umre, jih straši misel, da bi utegnili izgubiti starša. Smrt starša je v tej starosti najbolj travmatična. Nekatera od njihovih vprašanj lahko obsegajo tudi strahove glede lastne smrti. Smrt zaznavajo kot napadalca, ki jemlje življenja.

Pri otrocih te starostne skupine moramo spodbuditi prvo izražanje jeze, jim dopovedati, da niso oni krivi za smrt in da si ta oseba ni sama izbrala, da bo umrla. Otrok te starosti se utegne tudi bati, da je smrt kazen za njegovo grdo obnašanje, in misli, da bo kmalu na vrsti kdo drug iz družine.
Bolj odrasel koncept življenja in smrti se razvije med devetim in enajstim letom. Na tej razvojni ravni otroci že vedo, da živijo in umrejo samo ljudje, rastline in živali. Otroci te starosti niso občutljivi le na lastne občutke, temveč lahko "vstopijo" tudi v občutke drugih. Zato bolje razumejo, kaj izguba pomeni za druge, in so zmožni pokazati sočutje. Otroci v zgornjem delu tega starostnega razreda ne potrebujejo samo pomoč in tolažbo, temveč so lahko tudi sami vir pomoči in tolažbe. Priložnost, da pomagajo drugim, jim pomaga pri spopadanju z lastnimi občutki.

" Najstniki"
Za čustveno zdravega najstnika je smrt tuja, nekaj, o čemer preprosto ne želijo razmišljati. Včasih želijo s samodestruktivnim obnašanjem (popivanje, jemanje mamil &) povedati: "Ne bojim se smrti; to je igra, jaz se s smrtjo lahko igram." V resnici želijo s takšnim obnašanje nadzirati svoje strahove in negotovost.
Ko se soočijo z izgubo, jim njihove vase usmerjene vrednote utegnejo povzročiti strah, krivdo in jezo. Ker se adolescenti lahko vživijo v občutke drugih žalujočih v družini, je njihova bolečina dvojna. Dobro se odzovejo na odraslega, ki jim je pripravljen prisluhniti, in v njem najdejo nadomestnega starša.

KAKO POMAGATI ŽALUJOČEMU:

SPLOŠNI NAPOTKI
    - Poslušajte. To je najpomembnejše, kar lahko storite. Pozorno poslušajte in pokažite zanimanje za to, kar govori žalujoče, ne da bi hkrati presojali. Pustite žalujočemu, da zgodbo, če želi, pove tudi večkrat. Ponavljanje je namreč pogosto del procesa ozdravljenja.
    - Delite svoje spomine na ljubljeno osebo in občutke. Če želite, lahko žalujočemu zaupate podobno zgodbo, če/ki se vam je zgodila a nikdar ne recite: "Natanko vem, kako se počutiš." Veliko bolj pomaga, če rečete "Niti sanja se mi ne, kaj čutiš", saj je večina žalujočih prepričana, da nihče ne ve, kaj prestajajo.
    - Ne uporabljajte klišejev, kot je: "Čas celi vse rane." Rana izgube se v resnici nikoli ne zaceli, toda žalujoči se bo sčasoma naučil živeti z njo.
    - Ne skušajte "urediti" stvari ali žalujočemu olajšati žalovanja. Tega ne more storiti nihče.
    - Ne primerjajte izgube žalujočega z izgubo nekoga drugega. Primerjanje daje manjšo težo izgubi ali prisili žalujočega, da se obnaša "pravilno", namesto po svoje, to pa lahko zavre proces okrevanja.
    - Ne spodbujajte žalujočega k velikim odločitvam (selitev, sprememba službe ipd.), saj bo takšne odločitve pozneje morda obžaloval.
    - Žalujočega ne poskušajte razvedriti. Dovolj je, če mu stojite ob strani in ga podpirate po najboljših močeh.
    - Žalujočemu ne svetujte in ne predavajte. Naj gre žalovanje svojo pot; vsakdo "okreva" po svoje.
    - Ne predlagajte žalujočemu, naj nadomesti svojo izgubo. ("Lahko bi si omislila še enega otroka", "Našel boš drugo" ...). To utegne biti žaljivo in boleče ter zmanjša pomen izgube žalujočega pa čeprav to ni bil vaš namen.
    - Odprto se pogovorite o situaciji, razen če žalujoči tega noče! Uporabljajte topel, spodbuden ton glasu.
    - Žalujočemu dajte čas. Vsakdo žaluje s svojo hitrostjo; nekateri si opomorejo hitro, drugi potrebujejo leto dni ali več. Ne nalagajte žalujočemu meja in ne govorite mu, naj "preboli in živi naprej", saj boste tako proces okrevanja le zavrli.
    - Bodite strpni. Vedite, da ni univerzalnega načina žalovanja in da ima vsakdo sebi lasten niz simptomov in njihovo izražanje. Žalujoča oseba bo vedno čutila izgubo, vendar se bo s tem sčasoma naučila živeti.
    - Bodite pozorni na nenavadno obnašanje. Nekateri žalujoči gredo v obupu v skrajnosti. Če opazite znake samomorilnega ali nasilnega vedenja, čezmernega uživanja alkohola ali celo uporabe drog, je vaša moralna, pravna in etična dolžnost, da žalujočega usmerite k usposobljenemu strokovnjaku. Enako velja, če so pri žalujočem občutki depresije izrazito močni ali trajajo predolgo.

 KAKO RAZLOŽITI SMRT OTROKU?
    - Čeprav je težko sporočiti novico, bodite pošteni. Veliko slabše je, če "skrivnost" odkrije naključno, kot če mu rečete: "Mislil/a sem, da je najbolje, da ti povem."
    - Dialog z otrokom začnite s tem, da vse, kar živi, nekoč umre. Smrt je realnost in pred otroci je ne moremo skriti. Pomaga, če razložite razliko med "živo" in mrtvo ptico. Ko je ptica živa, lahko leti, poje, je črve, ko pa njeno telo umre, ne deluje več. Ne more več videti, slišati ali se premikati, saj je njeno telo mrtvo. Lahko celo uprizorite pogrebno ceremonijo za ptico in otroku razložite, da je pogreb čas za slovo. Podobno primerjavo lahko naredite z rožo, ki ovene. Razložite, da je enako s človekom, ki umre.
    - Ne uporabljajte evfemizmov. Razlaga smrti s frazami, kot so "Stric Franci je šel na dolgo potovanje" ali "Babi Jožica spi", lahko v otroku vzbudi strah pred potovanjem ali spanjem. Bolje mu je smrt razložiti s preprostimi frazami, kot je: "Smrt pomeni, da je stričevo telo nehalo delovati in ne bo več delovalo."
    - Pomagajte otroku izraziti čustva. Spodbudite ga k joku, naj po svoje izrazi misli in občutke, ki jih doživlja ob izgubi ljubljene osebe. Hkrati mu pojasnite, da smo vedno, kadar nekdo umre, žalostni, jezni in zmedeni, da veliko jokamo in da je vse to normalno in prav.
    - Pozorno poslušajte in ne prekinjajte. Tako kot odrasli morajo tudi otroci govoriti o izgubi in o tem, kaj o njej čutijo.
    - Ne govorite otroku, kaj mora čutiti, naj žalost izrazi sam in po svoje.
    - Otroku ponudite ljubezen in varnost. Bodite mu na voljo v težkem času žalovanja.
    - Ne skrivajte svoje žalosti pred otrokom. Ko vas vidi žalovati, ve, da je to normalno in zdravo.
    - Ne predvidevajte, da bo "otrok pač prebolel". Bodite proaktivni in mu ponudite vso pomoč in tolažbo, ki ju potrebuje.
    - Otroku pojasnite samo tisto, kar lahko razume, in na način, ki ga lahko razume. Preveč zapleten odgovor namreč otroka utegne samo zmesti. Tako kot to, kaj poveste, je namreč pomembno tudi, kako to poveste. Pazite na ton glasu in odgovarjajte na vprašanja brez preveč čustev.

Avtorica: Neža Žigon, objavljeno v reviji VIVA 2005